eDnevnik
  
23. 08. 2008, 23:23

Sobota je in zunaj dežuje...

Tu notri, na suhem, pa že pridno skup spravljam stvari, ki bi mogoče pa lahko v naslednjih dneh celo prišle prav... Ja, ja, saj vem... Zgodbica, ki se ponavlja vsako leto. Vedno vlečem s seboj preveč stvari. In jih potem niti ne uporabljam.

Ampak...

Kaj pa če... 

Pač iz previdnosti... Po sistemu previdnost je mati modrosti. No ja, da je kljub vsej previdnosti postala mati...

Pa ni zdaj govora o tem - o njej.

Človek res ne more vnaprej vedeti, kaj vse bi mu pa mogoče le lahko celo prišlo prav.

Potem pa zna ena mala stvarca taakoo manjkati...

 

Govorila bom o začetkih pakiranja za na morje.

 

Glede na to, kaj se nama je z ribakom zgodilo lansko leto, sva se za letos kar en-dva-tri odločila, da dvigneva sidro in odplujeva na jug.

To pomeni, da sem začela pakirati.

In to - brez, da grem pogledat kakšna je prognoza vremena za naslednje dni.

Sem namreč to tako pridno počela lani, da sva potem pa bila kar doma.

In nama je potem zaradi tistih prognoz dopust na morju lepo splaval po vodi.

 

Letos pa se tega več ne grem!

In, ni vrag, da v vsem času ne bo par dni, da se bova lahko kopala.

Če ne drugače pač v dežju. V končni fazi pa si že itak moker od vode, pol pa tisto mokro od dežja pa res ne more tako hudo motiti. Se pač ne bo treba hodit tuširat.

 

Ker...

Kaj takega...

                            ... videti...    ... doživeti...   ...čutiti...   ...vonjati...

 

Ja, to je tisto, kar je vredno, da greva in da vidiva kako bo.

 

Torej - vsi tisti, ki se boste v naslednjih dneh slučajno ustavili v tej moji čvačkarnici...

 

ZARADI DOPUSTA jo imam ZAPRTO

 

 

Ker grem...

 

na morje...

No, upam, da ste ga lahko videli na tej razglednici. Je tam zadaj za...

 

In bom tam se jaz rekreirala...

 

No, ne ravno v tej discpilini.

 

 

Tako torej...

Uživajte v tem času tudi vi vsi.

In, veselite se - eni, da grem in me nekaj časa ne bo...

Drugi pa, ko se spet vidimo.

 

pa pa.

 

 


20. 08. 2008, 14:33

In spet ga vrtim dalje...

Kot sem že na tedijinem blogu napisala kot komentar na njen naslov: Pravi moški zame...

Pa je potem moj dodatni komentar bil tako dolg, da bi nazadnje res lahko bil celo daljši kot njen sestavek.

In bom zato raje kar tu "porabila" več prostora.

 

No, pa da začnem...

Namreč, tam sem želela odgovoriti na temo, ki se je razvila in se dotika - delati kljukice.

Ja, tudi sama sem po tem, ko sem se ločila in glede na to, kako se je odvijala "zveza", ki pa se zaradi načina sploh ni mogla razviti v tisto pravo zvezo, kot sem si jo po večletnem prijateljevanju začela tudi sama želeti... No, vzrok za to je bil v Njegovem odnosu do njegove mame. In pa v Njegovi neodločnosti, da svoji mami pove, kje ji je mesto. Oziroma, bolj pošteno povedano - vsa leta je želel zgladiti odnos med nama. Pa mu ni uspelo. Ker, dva kozoroga, ki se ne moreta...

In tako sva se dogovorila, da bova "skupaj" dokler kdo ne najde drugega partnerja. In tako se je to najino prijateljevanje "raztegnilo" na petnajst let. No, meni so v tem času otroci lepo pridno rastli. On pa je v tem času živel za svojo službo (samo firma ni bila njegova), svoj hobi, svojo mamo in vse svoje sorodnike. No, občasno sem tudi jaz bila tu nekje zraven...Ampak, na tem seznamu pa nisem imela nekega stalnega fiksnega mesta.

In tako se je potem zgodilo, da sem spoznala ribaka. Sicer sem o tem, kje in kako, tudi že pisala, samo, ker (še) ne znam zrihtati linka...

No, in tu je zdaj prišel na dan tisti moj seznam.

In tukaj so potem prišle na vrsto tudi tiste moje kljukice.

In...

Kar hitro pa mi je tudi ribak povedal za njegov seznam.

In tudi on je tam delal kljukice.

In, "delati kljukice", ko jih imaš kot ženska 40+ in kot moški 50+ se meni ne zdi čisto nič narobe. Ker, da se znamo tudi v teh letih zaljubiti... To ni nič novega. Samo, v teh letih in še z obveznostmi, pa se ko kak pubertetnik prepustiti samo čustvom... No, to pa ni najbolj najino. In zato sva midva pač šla po poti drug drugega vzljubiti.

In, ker pač meni pri ribaku ni bilo stvari, ki bi spadale v rubriko "ne pride v poštev niti pod razno", pač pa jih je bila večina med "Ja" in nekaj med "to pa se še lahko spremeni"... Če pa se slučajno ne bi, pa tudi ni ravno takšna kriza...

In, ker je tudi pri njemu bilo več kljukic za "Ja", nobene pa ne pod "niti pod razno" (ribak pač v takem primeru ne sprejema kompromisov - hja, tudi to je On...)...

No, in tako sva midva potem naredila tudi to najino primerjavo.

Hja, pa da ne bi mislili, da je res vse bilo že od samega začetka samo ah in oh in uh.

Ne, ne, samo nama so tisti ta glavni "faktorji" bili tako močno močni, da se je splačalo iti tudi v "riziko"... Pač po sistemu: zdravi bili, pa videli.

 

No, sem pa se ob "izbiranju" svojih "potencialnih" pa dostikrat spomnila tudi na nasvet starejše sodelavke, ki mi je rekla, da je izbiranje partnerja isto kot izbiranje obleke.

Tako kot si gremo v neko trgovino izbrati novo obleko, tako tudi "gremo na trg" si izbrati svojega novega. In tako kot je ob odločitvi za nakup obleke dobro vedeti, kaj, kakšno si želimo, tako je to dobro vedeti tudi za izbor novega partnerja...

Ker, tako kot obleka, ki bi si jo izbrala...

Pa ne bi bila v pravi velikosti zame...

Ali pa ne v pravi barvi...

Ali pa bi bila cena za njo zame previsoka, pa si je ne bi mogla ali pa želela privoščiti...

Ja, prav tako je tudi pri izbiri partnerja.

In, kupiti obleko "s štange", pa že ob samem ogledu ali pa ob prvi "probi" vedeti, kaj vse bo na njej potrebno popraviti...

In potem to po možnosti še drago plačati...

Hja, a ni to isto, kot videti nekoga, pa že takoj vedeti, kaj vse bo pri njem potrebno spremeniti...

Hmm...

Hja...

No...

Zadovoljstva verjetno ne bo ravno pravega, a ne?

Cena za tak "nakup" pa je lahko tudi hudo pre/visoka.

Sploh še, če se zavedamo, da ta trgovina ni edina v mestu...

In, koliko je še mest drugje po svetu.

 

Predvsem pa, kako smo še mladi in koliko časa še imamo za sprehajanje, ogledovanje, poskušanje in primerjanje "kljukic".

Tako, in zopet je tu ena izmed zgodbic iz mojega življenja...



Trenutno stanje duha: odkljukano...;-)))))
19. 08. 2008, 14:23

Danes je pa torek...

In to ne ravno tako običajen kot znajo biti ostali torki.

 

Je nekaj posebnega. In to zaradi tega, ker se v tej hiši spet nahaja nekaj, česar tu ni bilo več vsaj zadnjih deset let.

Oziroma, to je prva odkar sem jaz pri tej hiši.

Kot da je bilo neko nenapisano pravilo - odkar sem tukaj jaz, ni bilo več prostora za njo.

 

Ja, ribakova pokojna žena jo je imela vsak teden.

Pa tudi ribakova mama si jo je občasno privoščila.

Samo midve se nekako nisva "zbogali". Nisva se našli.

No, v službi sem imela sodelavko, ki si jo je nabavila že na poti v službo. In potem je krožila po oddelku. Samo - v našem oddelku se ni ravno dolgo zadrževala. Saj poznate kako je to v službi. Tam so takšni, ki hodijo v službo in imajo dobro plačo. In še to po sistemu, da ga nihče ne more tako malo plačati kot lahko on malo naredi. Pa so tudi takšni, ki pa hodijo v službo, ker pa imajo kar nekaj za delati. Pa se to zato pri plači ni nič kaj bolj poznalo. Ampak, tako je to bilo nekoč...

No, in ker sem sama imela to srečo, da sem vedno "nabasala" na delovna mesta, kjer je bilo kar treba delati...

Je to pač pomenilo, da dostikrat niti v službi nisem imela časa, da bi jo vzela v roke.

Za domačo uporabo pa tudi ni šlo, ker mi takrat finance tega niso dopuščale. Je bilo pač treba malo "sortirati" potrebne in nepotrebne izdatke. In tako je njena nabava pač spadala med nepotrebne.

 

Ampak...

Danes pa jo je v hišo prinesel lastnoročno in osebno sam ribak.

Saj vem, da je bilo že kar hitro jasno, da je govora o...

Današnji, najnovejši, še friški...

Reviji  Jana

 

 

In, če bodo založniki še tako ponosni na njihovo današnjo prodajo te revije...

V našo hišo je prišla izključno samo zaradi...

 

tote Naše Klotilde!

 

No, da bom bolj natančna in tudi poštena...

Zaradi intervjuja, ki ga je z Njo naredila tudi naša soblogerka Renata Ažman.

 

Ko je tako lepo zapisala/napisala kako sta se z Marjano spoznali...

Pa Marjanino  življenjsko zgodbo...

Pa o njenem delu...

In njenih pisanjih ljubezenskih zgodb...

Pa doktor romanov - in to iz prve roke, s potrebnim znanjem...

Vse do teh njenih zadnjih pravljic za mlade in večno mlade. Hja, saj bomo pri 105-tih, ko jih bomo še brali (ali pa nam jih bodo že drugi brali) spet taki kot otroci...

Res mi je bilo lepo prebrati o Človeku, ki zna tudi tukaj na blogih dati toliko svojega srca.

 

 

In, tako kot je že Renata tako lepo zapisala...

 

Za pravljice ni nikoli prepozno

 

Tako si jaz želim...

Da ta pravljica z našo Klotildo še traja in traja in traja...

 

Nerium - oleander

Hvala obema!

 



Trenutno stanje duha: važna, ker sem tukaj...
17. 08. 2008, 10:49

Rada bi razumela...

Včeraj sem vsem, ki ste se ustavili na mojem blogu, zaželela nekaj lepega...

In, včeraj sem sama zvedela novico...

Ki pa je bila zame vse prej ko kaj lepega.

Ja, vem, da je naše življenje kot vožnja s tistimi avtomobilčki v zabaviščnem parku.

 

Die Aufnahme zeigt die Loopings einer Achterbahn. (Rechte: dpa)

 

Malo gor, pa malo dol, pa včasih nas malo na glavo obrne...

Pa včasih vriskamo od veselja, pa včasih se prepustimo toku življenja, no, včasih nas je tudi strah...

Ampak...

Kdaj se podamo na vožnjo s takimi avtomobilčki, se lahko sami odločimo.

Ja, kdo pa odloča/določa, kdaj nas pa v vsakdnanjem življenju potisne v tak avtomobilček?

 

No, saj ni tako hudo, kot bi kdo zdaj mislil...

Sem pa vseeno malo žalostna zaradi tega, kar sem včeraj izvedela.

In, verjeli ali ne... Ravnokar pa je skozi okno posijalo sonce.

A mi hoče s tem povedati, da je dan še vseeno lep?

Uf, vidim, da spet dolgovezim...

Ja, zvedela sem, da se razhajata dva, za katera niti v sanjah nisem mislila, da bo tudi pri njima prišlo do česa takega.

In vzrok?

 

On ima drugo!

In to že par let.

 

In vsa ta leta smo se srečevali...

Se skupaj veselili...

No, si včasih prišli tudi malo navzkriž...

Ampak...

Smo se in se še imamo radi.

 

Ne, nobenega ne obsojam!

Ne njega, ki ima poleg žene in otrok še ljubico, ki bo sedaj očitno imela priložnost stopiti na prvo mesto.

Ker, v njegovem srcu je to mesto očitno zasedala že nekaj časa.

Ne nje, deset let mlajše, ki se je iz bilo katerega vzroka spustila v to kar se je s  poročenim moškim, očetom mladoletnih otrok.

Tudi žene ne obsojam. Pa čeprav je dejstvo, da sta za razpad zakona vedno kriva oba.

 

Mene zanima nekaj povsem drugega.

Sva se tudi z ribakom pogovarjala o tem...

Pa mi je rekel, da mi tudi on ne more dati na ta moja vprašanja odgovora.

Ker sam, kljub prilikam, ki jih je tudi imel, nikoli ni prišel v situacijo, da bi moral razmišljati o tem ali je njegovo mesto pri družini ali pa naj zaradi nekoga drugega zapusti ženo in otroke.

Tudi sama, pa mi lahko verjamete, da sem tudi imela ponudbe od poročenih, se nisem spustila (zame) tako nizko, da bi bila ljubica poročenemu.

 

In zaradi tega enostavno ne morem razumeti...

Kaj se dogaja z moškimi, ki se zaljubijo v drugo.

In tukaj bi bila vesela, če bi mi kdo, ki je to tudi sam doživel, bil pripravljen povedati kaj o tem. Razumem, da anonimno - kot gost.

 

Ker...

Enostavno ne morem razumeti, kako lahko pri tem pozabijo na svet okrog sebe.

Da za seboj podrejo vse mostove. Tudi tiste, ki so jih povezovali s svojimi otroki.

Kaj je tista ljubezen (srčna in/ali pa seksualna) res lahko tako močna, da je vredna zavreči, uničiti vse to, kar je bilo dotedaj grajeno z ženo, z družino?

OK, nekako še razumem, da se komu lahko zgodi. Zgodi tisti enkrat. Pač po sistemu prilika dela tatu. Ampak, da se potem tisto nadaljuje... Da iz skoka čez plot nastane afera, potem pa celo zveza.

 

Ja, in pa...

Gledati ves ta čas ženi v oči...

Hoditi domov (res da vedno kasneje, ker je v službi toooliiiko dela)...

Sedeti z ženo bo isti mizi. Jesti to, kar mu je žena pripravila. Si naslednji dan obleči svežo srajco in sveže spodnje hlače, ki mu jih je žena oprala in zlikala in zložila v omaro.

Se vsak večer (kadar pač ni na službenem potovanju) vleči v njuno zakonsko posteljo. In spati še dalje noč za nočjo ob ženi, ki ne ve, da je malo prej bil pri drugi.

No, v teh letih dvojnega življenja imeti tudi spolne odnose s svojo ženo, ko pa je pred kratkim pa še užival v objemu njene naslednice.

Hoditi skupaj na dopuste z ženo in otroci... In biti in imeti navzven popolno družino.

Se skupaj z ženo, ki je tudi mama njunim otrokom in vsemi sorodniki in skupnimi prijatelji veseliti uspehov njunih otrok. Ja, kje pa je bil takrat s svojimi mislimi?

Se je nasmehnil ženi. Ja, pa se je res nasmehnil svoji (še) ženi? Ali pa je na ženinem mestu že kar videl njeno naslednico?

Kako se je on počutil ob vsem tem?

Ves ta čas...

Vsa ta leta, ko je igral to dvojno vlogo.

 

In, res bom hvaležna vsakemu, ki mi bo pripravljen podati svoje občutke, ki jih je imel v takem primeru.

Še enkrat pa bi rada poudarila - ne, ne obsojam nobenega!

Ker, ne sodim, da bi mogoče kdaj pa ne bila celo sama sojena!

Želela bi si le več znanja, da pa bi lahko potem to lažje razumela.



Trenutno stanje duha: hja...mešano, mešano
16. 08. 2008, 14:59

Soncu naproti...

No, vreme je po nočnem neurju še vedno malo bolj tak, tak...

Ni ravno, da bi človek dol padu od navdušenja...

Pa, k sreči spet ni tako slabo, da bi bilo to lahko vzrok za slabo voljo.

 

Sicer pa...

Pa saj smo v končni fazi mi sami tisti, ki si lahko v svojo hišo pokličemo dobro voljo...

Ta pa tudi res ne rabi biti odvisna samo od dobrega (lepega) vremena.

 

In, mi je je kar tako mimogrede padla misel o tem, kako si kdo lahko polepša svoj dan.

 

Enim, recimo lahko dan polepša pogled na...

 

Toronado - ZDA - letnik 1966

 

...recimo enega takega oldtimera ob sončnem zahodu tako lepo postavljenega nekam na neko peščeno plažo.

 

A so se vam mogoče celo pocedile sline po "imeti sam kaj takega"...

 

Nekaterim pogled na lepa havajska dekleta...

 

kako na obali, ob sončnem zahodu, plešejo svoj hula - hula ples.

In veselje ob tem...

..ali pa mogoče celo želja videti in to doživeti sam v živo...

 

Vem, da so med nami tudi takšni, ki še kako uživajo ob pogledu na to...

 

...ko (kako) sonce uspe s svojimi žarki prodreti skozi veje v gozdu.

In si tudi znajo, pa čeprav samo za to mašinco, predstavljati, kako bi to izgledalo v pravi naravi.

In že se jim na ustih zariše tisti majhen nasmeh zadovoljstva.

 

Jaz pa vam vsem, ki ste danes prišli na obisk v to mojo čvačkarno...

zaželim

 

Sonneblumen, Wolken, Himmel

 

...en lep, sončen in vesel dan...

...pa čeprav je zunaj vreme malo bolj kislo.

 

 

 


14. 08. 2008, 13:41

Povedati ne molčati...

Hja, bi mirno lahko rekli, da je zopet stvar v postavljanju vejice (a ne,Sabina ).

Ker...

...pa le ni enako ali je napisano...

...povedati, ne molčati... ali pa...

... povedati ne, molčati.

 

No, k sreči od tega ni odvisno naše življenje, kot je to lahko bilo v primeru : Ubiti ne pustiti živeti.

Pa vendar, je tudi tukaj prav od te vejice (hja, šment, od ene same samcate vejice) dostikrat odvisna naša kvaliteta življenja.

 

Se odločiti kdaj kaj povedati ali pa raje molčati...

Pa tudi to ni vedno tako enostavna stvar.

Je pa res, da je tudi ta odločitev odvisna kar od dosti faktorjev.

 

In, ravno Milenin komentar me je napeljal do tega razmišljanja.

 

Zakaj je med nami še vedno toliko ljudi, ki si ne upajo drugemu povedati resnice...

Oziroma, imajo oni sami probleme, ko se odločajo in tehtajo ali naj povejo ali ne...

 

Sama sem namreč mnenja, da je vseeno drugemu dobro povedati svoje mnenje.

Sploh še, če si povabljen tako, da je kje recimo napisano: napiši komentar, ali kakšno je tvoje mnenje, ali tukaj lahko pokomentirate, ali... No, tu na blogih je itak možno videti še par meni prav luškanih povabil.

In te možnosti se sama tudi rada poslužim.

 

In, če se sedaj povrnem na moje izhodišče...

In povem svoje mnenje konkretno o Mileninem komentarju.

Hja, če (v tem primeru Milena, drugače pač kdo drugi) ne bi zbrala poguma...

In mi napisala to tako kot misli...

...bi sama v svojem prepričanju, še bolj pa v svojem znanju (oz. neznanju) še vedno lepo delala stvari po starem dalje.

Kajti, pri tem kaj in kako sem to delala, niti nisem imela pojma o pojmu, da je bilo kaj narobe.

No, glede na to, da sem svoje prispevke že nekaj časa tako predalčkala...

...to pomeni, da sem to svojo "strokovnost" že tudi toliko časa "nosila na ogled".

In...

Torej...

Sedaj lahko vidite, da vsi, ki mi poveste, da ne/kaj ne delam prav...

da mi tako daste možnost...

saj mi daste na razpolago svoje znanje, svoje izkušnje...

da se lahko še sama tudi kaj novega naučim.

 

In, če še vemo, da je bedak tisti, ki danes ve še vedno samo to, kar je vedel že včeraj.

No, to pa jaz res ne bi rada bla...

 

Zato vam vsem za nazaj in vnaprej...

Ne, ne, vnaprej se vam pa res ne bom nič zahvaljevala.

 


13. 08. 2008, 14:25

Tarot...

Že kar nekaj časa leži pred mojo tipkovnico ta karta iz tarota...

Vzrok, da sem jo šla iskati med ostale karte, pa je bil ta...

Še vedno namreč čitam tisto knjigo o razmišljanju ženske, ki je prekoračila petdeseta leta.

In v njej piše tudi o tarotu.

 

No, za začetek samo na kratko kaj tarot sploh je...

 

To je prerokovanje iz kart, ki je v svoji današnji podobi poznano že iz davnega 15. stoletja.

Od takrat dalje obstaja iz 78-tih kart, ki se delijo v dve glavni skupini: v eni skupini je 22 kart in jo imenujemo Velika Arkana (lat. skrivnosti) in 56 kart Male Arkane.

Medtem ko je Velika Arkana sestavljena iz 22 posameznih motivov, ki same po sebi ne poznajo ponovljanja in na podlagi svojega oštevilčenja tvorijo jasno zaporedje...

So karte Male Arkane - predniki naših igralnih kart - razdeljene v štiri serije oz. barve: palice, meči, kelihi(čaše) in kovanci, iz katerih so kasneje nastali križ, pik, srce in karo...

No, ali sta te dve skupini kart že od vsega začetka bili združeni, ali pa sta se združili komaj s časom, je prav tako nepoznano, kot je nepoznan tudi sam izvor teh kart.

Najdene so sicer bile sledi, ki dajo slutiti, da so karte Male Arkane prišle v Evropo v 14. stoletju iz islamskega sveta.

Kaj pa je bilo na njih možno videti in čemu so služile, če so bile namenjene prerokovanju, ali pa so bile navadne karte za igranje - to pa je nepoznano.

Še manj pa vemo o izvoru za tarot še bolj pomembnih kart Velike Arkane. Te pa so se pojavile nekje okrog leta 1600 in mnenja o njihovem izvoru so zelo različna. Nekateri namreč smatrajo, ker da so se karte prvič pojavile v tem času, da so v tem času tudi nastale. Drugi pa so mnenja, da so bile kot Knjiga modrosti starih egiptovskih svečenikov, ki ji je uspelo na skrivnosten način zapustiti stari Egipt in priti v Evropo.

Med vse fantazije polne zgodbice spada tudi predvidevanje, da bi jih naj iz Egipta v času selitve Izraelcev v Palestino, prenesel Moses, ki je bil kot visoki svečenik posvečen v egiptovske misterije.

V Palestini pa bi se naj povezale s kabalo - tisto judovsko tajno znanje, ki med drugim v 22 črkah hebrejske abecede spoznava globoko simbolno vrednost.

 

Prav tako se razhajajo tudi mnenja o pomenu same besede "tarot", ki se je prav tako pojavila koncem 16. stoletja. 

In pomeni segajo vse od "kraljevske poti" - iz egipčanskega Tar = pot in ro = kralj, preko "božji zakon" - iz hebrejščine thora, pa vse do čisto vsakdanje razlage, da v bližini severnoitalijanskega mesta Parma teče reka Taro, in da so karte verjetno nastale v tej dolini.

Dejstvo pa je edino to, da je tarot francoska beseda, pri kateri zadnjega "t" ne izgovarjamo.

Tisti pa, ki to vseeno počnejo, pa želijo s tem poudariti, da prvi in zadnji "t" spadata skupaj, se tako torej pokrivata, kot da je beseda napisana v obliki kroga na kolo. In od tu še en pomen tega imena: rota (lat.) = kolo. In, če vzamemo zraven še latinsko besedo orat (= razglasiti) in pomislimo, da je bila Ator egiptovska boginja posvetitve, potem pa lahko razumemo stavek, ki ga je skombiniral ameriški okulist Paul Forster Case: ROTA TARO ORAT TORA ATOR. To pa je, da kolo tarota razglaša zakon posvetitve.

No, kot je to običajno, je verjetno tudi izvor/začetek teh kart in pomen imena nekje v sredi vseh teh špekulacij.

 

Ups...

Tako, to je bil zdaj en mali, čisto kratek uvod...

 

Ja, karta, ki pa je vzrok za to moje pisanje je pa tale...

 

 

 

In, ko sem tako malo iskala, kaj bi lahko o tej prastari igri napisala, mi je "padel" v oči ta citat, ki je namenjen današnjemu dnevu.

In, ker mi je tako lep, se mi zdi, da je tudi vreden objave:

Nutz deine Talente wie sie dir gegeben sind. Es wäre sehr still in den Wäldern, wenn nur die Vögel sängen, die es am besten können.
Henry van Dyke
amerikanischer Geistlicher und Schriftsteller
 
Uporabi tvoje talente tako kot so ti bili dani. Bilo bi zelo tiho v gozdovih, če bi peli samo tisti ptiči, ki to najbolje znajo.
 
To je del zapisa, ki ga je napisal © Hajo Banzhaf na svoji strani www.tarot.de
 
 
In, kaj vam pove tista karta?
 
 
 
 

 


12. 08. 2008, 09:12

Za tolažbo...

Vsem tistim, ki še vedno odštevate dneve do zasluženega dopusta...

 

 

Ideja, kako si lahko čas do takrat skrajšate...

 

 

In, predlog, kako si potem dopust še polepšate...

 

 

Dan brez smeha je izgubljen dan. 

 

 



Trenutno stanje duha: čakajoče
11. 08. 2008, 13:19

Naslov po želji...

V letalu se vozita blondinka in na sosednjem sedežu advokat. Blondinka se ravno pripravlja na dremež, ko se k njej skloni advokat in ji predlaga igrico. Nadvse zanimivo. Blondinka ga vljudno zavrne in spet nasloni na vzglavnik. Advokat ne da miru in pove, da je igrica zelo zabavna. Zastavil ji bo vprašanje. Če nanj pravilno odgovori, ji da 5 eurov, če pa ne pa ona njemu in obratno.
Blondinka še vedno ni za stvar. Advokat pa teži dalje. Ker je prepričan, da je blondinka pač "blondinka", ji predlaga, da ji zastavi vprašanje. Če blondinka nanj ne odgovori pravilno mu plača 5 eurov, če pa on ne odgovori pravilno pa 500 eurov.
Blondinka ga ima počasi zadosti in vidi, da ne bo odnehal, če ne sprejme igrice in privoli. Advokat jo vpraša: "Koliko kilometrov je od Zemlje do Lune?"
Blondinka mirno seže v torbico in mu da 5 eurov. Advokat ves vesel vzame denar in čaka na njeno vprašanje. Blondinka ga vpraša: "Kaj je to? Zjutraj gre s tremi nogami na drevo, zvečer pa s štirimi nogami dol pride?"
Advokat se praska po glavi, odpre prenostni računalnik, se poveže z Internetom - nič. Kliče svoje kolege - nič. Vprašanje da na forum "čudnih vprašanj" in - nič. Po dveh urah prizna svojo nevednost, s težkim srcem zbudi blondinko in ji da tistih 500 eurov. Blondinka jih spravi v torbico. On pa jo vpraša: "In kaj je to?"
Blondinka spet seže v torbico in mu da 5 eurov.
 
 
Ja, tako se pa je vnuk spomnil na mene...
 In mi to za dobro voljo poslal po mailu.
 
Ta pa mi je bila prav povšeči...
 


10. 08. 2008, 14:22

A ni to zanimivo...

Zdaj, ko ste že pri meni marsičesa navajeni, že tudi veste, da ko delam kaj inteligentnega takrat zraven tudi nekaj malega razmišljam...

Samo, običajno na kaj drugega kot pa na tisto, kar delam...

Ja, ja, saj vem, da to ni prav.

Ampak...

Saj sem še dovolj mlada, da se bom z leti lahko tudi to "preučila".

 

No, in tako sem danes ob pripravljanju nedeljskega kosila v mislh "obdelala" blog, ki sem ga včeraj odkrila.

In, glede na to, kako je dečko zapisal to, kar je, je bila moja včerajšnja reakcija pač takšna kot je bila...

Samo mimogrede, kot kratko pojasnilo - moje mnenje še tudi danes ni drugačno od včerajšnjega.

Pa vendar, to ni to, kar bi rada povedala.

Pač pa je to, kar bi rada povedala - tole...

 

Moja reakcija, da, če želi, da se bova dobro razumela, naj me pusti pri miru...

In pa Klotildin dopis...

Sta me spomnili na že doživeto...

 

Ko sem začela hoditi v srednjo šolo, je v razred vstopil tovariš profesor za...

In, že kar prvo uro se je obrnil k mojemu novemu sošolcu, pokazal na njega in mu rekel, da mu naj do naslednje ure pripravi seznam tistih, ki bodo vstopili v ZK.

No, kot pojasnilo za vse mlade - ZK je Zveza komunistov. Ostalo pa malo kar sami pobrskajte in si preberite, ali pa povprašajte svoje starše, stare starše, kaj je pomenilo, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja biti vključen v to organizacijo.

Ali pa - ne biti vnjo vključen.

 

In, ker se je to zgodilo kar prvo uro pri tem predmetu...

Mi pa se medseboj v bistvu še sploh nismo poznali...

Je temu "dečku" kot osnova za seznam služil kar sedežni red v razredu.

 

Ampak...

Ker je ta dečko bil slučajno moj sosošolec na osnovni šoli...

Sva se midva že od prej poznala...

Zato sem mu lepo povedala...

Hja...

V bistvu to, kar sem povedala včeraj tudi recenzistu na njegovem blogu, ko je napisal svoj prispevek pod naslovom: Blogerske recenzije - uvodno sporočilo.

In, sošolka, ki je takrat sedela ob meni, je tistemu dečku tudi povedala isto.

 

A rezultat tistega jezikanja...

Razen naju dveh so vsi ostali bili slavnostno sprejeti v ZK. No, moram pa odkrito priznati, da niti ne vem, kdaj so se ti sprejemi v to organizacijo sploh dogajali.

 

No, pa saj ne da bi midve zaradi tega "nevstopa" imeli kakšne posledice v naslednjih štirih letih...

To, da so postavljena vprašanja ob ustnem spraševanju za naju bila običajno malo težja...

To je pa že čisto natolcevanje!

Ker namerno to nikakor ni bilo. 

Če, pa se je slučajno mogoče kdaj kaj takega pa le zgodilo...

Pa je to bilo zgolj čistno slučajno.

In, jasno da - nenamerno!!!

 

No, in tako se mi potem danes zgodilo, da sem se ob pripravi nedeljskega kosila, ki nosi tak naziv, ne ravno zaradi nadpovprečne "nedeljske" kvalitete, pač pa zaradi bolj dolge priprave... 

...povrnila v mislih spet v svoja mlada, dijaška leta.

 

Hja, sem se pa kar nekaj časa trudila, da bi našla kakšno slikco o vstopu v ZK, pa je žal nisem...

Le kaj bi lahko bilo krivo za to mojo nesposobnost?

Pa menda ja ne...


8. 08. 2008, 01:30

Ste za igro...

Znati se igrati, pravijo, da pomeni, da imamo v sebi še vedno tistega razigranega otroka...

Sanjati o nečem, pa pravijo, da pomeni, da imamo še vedno nekaj neizpolnjenih želja...

 

Igramo pa se to tako, da ko si odgovarjamo na posamezno vprašanje imamo medtem zaprte oči...

In se pri tem poskušamo kar se da umiriti...

 

Edini pogoj pri tej igrici pa je, da si zanjo vzamete dovolj časa.

 

No, pa pričnimo...

 

 

Zaprite oči...

In si sedaj predstavljajte, da se nahajate na cvetočem travniku...

Katere cvetice vse vidite?

.

.

.

.

.

In, potem vidite drevo - eno veliko drevo...

Katero drevo je to?

.

.

.

.

.

Nato greste do tega drevesa, se dotaknete skorje in objamete deblo...

In, kaj zdaj občutite?

.

.

.

.

.

Nato greste okrog tega drevesa in srečate svojo žival...

Katera žival je to?

.

.

.

.

.

Približajte se ji in jo pobožajte...

Kaj čutite?

 .

.

.

.

.

In, konec igre.

 

Kako se sedaj počutite?

 

In še nasvet:

ko boste v stresu, se spet spomnite te igrice...

 

In se v mislih preselite na travnik, poln vašega cvetja, z vašim drevesom, in vašo živalco, ki jo nežno božate...


6. 08. 2008, 11:06

Pravkar gledano...

Oddaja Abenteuer Leben...

Kako cena vpliva na "določanje" kvalitete proizvoda.

So namreč testirali naključne "probante".

In kaj so naredili?

 

Na primer test z vinom: isto vino v dveh različnih posodah, pred njima pa različna cena.

Rezultat: občutno boljše ocene za dražje vino.

Ups, so se nekateri blamirali!

 

No, če bi to bilo tako samo pri nekaterih...

Samo kaj, ko se je ta stvar, da se vrednost nečesa določa na podlagi visoke cene, že tako razpasla.

In to že, žal, na čisto vsa področja.

 

Tako radi jamramo, kako nam gre slabo.

Ampak, ko pa vidim, koliko "hodi" po mestu cunjic z blagovnimi znamkami...

Kot da tudi te niso bile iz/delane v večini primerov nekje na Kitajskem ali pa v deželah tretjega sveta... Potem pa samo tisti znak gor. In oblekca je komaj takrat za marsikoga postala ta prava.

Pa stvari, kupljene v raznih butikih. V moji mladosti smo več "veljala" dekleta, ki smo si znale kaj same zašiti, zaštrikati ali pa skvačkati. Doma narejene stvari so imele občutno večjo vrednost. Pa še dolgčas nam ni bil, ker smo se s tem znale kar lepo zaposliti.

No, v butiku/trgovini kupljene stvari pač imajo večjo ceno. Samo - a niso tudi te po večini narejene doma?

 

Pa recimo pri avtomobilih... Ko že tudi več prav ne vejo, kaj bi še lahko izboljšali. Tak "hecen" primer je meni že vedno bil avto znamke Škoda. Ko so nazadnje znali povedati, da je edina škoda pri škodi ta, da je Škoda. No, zdaj, ko je od VW-ja se je tudi tega imagea malo rešil/a. Se pa da še kako videti, zakaj si nekateri kupijo velike avtomobile. Pa tukaj ne mislim na tiste, ki imajo velike družine ali pa zaradi službenih potreb. Ampak na tiste, ki si mislijo, da si bodo z velikim, novim, dragim avtomobilom lahko zapolnili luknjo pri svojem malem egu. Ubogi "imeti se za" frajerji in pomembneži.

 

Isto se dogaja pri hrani. Na nemški TV je bil moški, okrog štirideset, prejemnik njihove socialne podpore. In kot v dokaz svoje revščine je pokazal svoj prazni hladilnik. No, ni bil čisto prazen... Med stvarmi, ki so bile notri, je bila tudi margarina Lätta. Za to pa sama vem, da ni ravno me cenejšimi. Ima pa znamko.

A, da ima tudi on pravico do artikla z znamko? Ja, ja, seveda jo ima. Samo, potem pa naj ne jamra, da nima za drugo!

 

In, kaj je meni še bolj ne...- ne vem kateri izraz bi za to lahko bil najbolj pravi... No, skratka, hecno.

Kako je za nekatere pomembno kje, v kateri trgovini/butiku je kaj bilo kupljeno. Da je táko razmišljanje prisotno pri na hitro obogatelih, me niti ne čudi. Človek je končno prišel do denarja in zdaj si domišlja, da je s tem postal pa gospod/gospa. Moja soseda s hribov (takrat še dokaj Bogu za hrbtom) pa mi je v mladosti dala vse/življenjski nasvet: "Boj se kočlarov na šte kragnu". In, marsikateri (ne pa ravno vsi - ker, nekaj jih je tako postalo tudi s svojim delom!) novodobni milijonar je zame na tem nivoju. In, kot da se na stvari vidi, kje je bila kupljena... No, ko se srečajo s kolegi je to seveda treba na glaaas povedati.

Ker, oblekca od Modne hiše pa res ni za primerjati od tiste od Diorja z Elizejskih poljan... Vsaj po ceni ne! Da pa bi za ceno te obleke, kupljene v naši trgovini pa lahko videl še cel Paris...

 

Ejhata, jejhata... Kam plujemo...

 

No, za malo boljši konec pa še ta krompir...

 

 

Kot sem že pri Lučki povedala - za nekoga pač samo oblika krompirja - se je narava očitno malo poigrala.

 

Za mene pa srček, ki ga je ribak našel med vsemi drugimi krompirji in mi ga - podaril.



Trenutno stanje duha: krompirjevo
3. 08. 2008, 13:23

Burnout ali depresija...

Že kar nekaj časa razmišljam (tudi zaradi tega, kje in koliko preberem o tem na teh blogih), kdaj lahko govorimo o iztrošenosti, kdaj pa je že govora o depresiji.

 

Na www.zdravniski-nasveti.net/ sem o tem, kaj smatrajo kot depresijo našla naslednje:

Depresija je zapletena motnja zdravja, ki prizadene področje razpoloženja in čustvovanja, mišljenja in kognitivnih (spominskih funkcij), spremeni psihomotorično aktivnost, ter se manifestira z raznolikimi telesnimi simptomi.

Lahko se pojavi kot enkratna epizoda, ki po ustreznem zdravljenju izzveni, lahko pa preide v kronično motnjo, ki se ponavlja.

Depresivnost z občutki potrtosti, brezvoljnosti, brezupa, zaskrbljenostjo in tesnobnostjo močno spremeni bolnikovo doživljanje sveta  in  prizadene njegovo samopodobo. Depresivni bolniki se zato umikajo v osamo in opuščajo aktivnosti, ki so zanje pomembne za uveljavitev, izgubljajo pa tudi interes za stvari, ki so jih pred boleznijo z veseljem počeli. Kakovost življenja se jim tako zelo poslabša.

 

O izgorelosti - burnout sindromu pa tukaj www.medicinci.com piše tole:

  - Burnout je izraz s katerim opisujemo dolgotrajno izčrpanost in zmanjšano zanimanje za delo v službi/študij. Je posledica predolgih obdobij (pre)intenzivnega dela ali opravljanja več del vzporedno in pomankanja vmesnih obdobij počitka. To je bilo povzeto po wikipediji.

 

In, ko sedaj tako prebiram bloge...

Pa zdaj res ne vem, ali so vse te tolikokrat omenjene depresije dokazane bolezenske spremembe s strani zdravnikov...

Ali pa so si nekateri kar sami "naredili" to diagnozo...

Ali pa, da mogoče celo nekateri zdravniki kar "navadno" izgorelost opredelijo za depresijo.

 

Ne, ne mislim z izrazom "navadna" izgorelost zmanjševati pomena problema izgorelosti.

Ampak, biti preutrujen zaradi preveč dela in imeti (si vzeti) premalo časa za novo tankanje energije...

Ali pa biti že bolezensko spremenjen kot je to dejansko stanje pri depresiji...

Pa je zame tudi bistvena razlika.

 

To, da s(m)o ljudje dandanes že tako izgoreti kot pač smo, glede na način življenja, predvsem pa na današnji tempo življenja, sploh ni več nič čudnega.

 

Tudi ne to, da okolica od nas zahteva (ne samo pričakuje), da smo vedno bolj perfektni (motiti se, je res človeško, samo... Le poskusi si to privoščiti, pa boš videl kaj te čaka)...

Če že ne sto procentni "perpetum mobile" pa, da smo "mašina", ki bi se morala venomer vrteti, vsaj čim bližje temu procentu...

Da bi naj delali (sicer uradno 8 ur dnevno) v službi in še par uric potem doma, da je to marsikje tudi še samo ponižna želja...

Pa medčloveški odnosi, ko si si z najbližjim dostikrat bolj na bojni nogi kot pa z nekim neznancem, do katerega smo vsi kar se da vljudni in prijazni...

Pa še denarni problemi poleg vsega tega...

 

Hja,...

Potemtakem pa mislim, da pri vsem tem res ni več čudno, da smo vsaki dan bolj izgoreti.

 

Ampak...

A smo potem zaradi tega pa že tudi bolani? 

 

Res pa je, da je še vedno velja, da je bolje preprečiti kot lečiti...

 

Torej...

 

 

 

Še sonce nam dovoli,

da smemo počivati...

Da naslednji dan lahko

 spočiti zopet zasijemo.

 

 

 


30. 07. 2008, 15:14

Vesoljni potop po naše...


Po dolgih letih je Bog ponovno pregledal Zemljo.

Ljudje so postali tako pokvarjeni in nasilni. Zaradi tega je Bog zaključil, da jih bo uničil, kot jih je že nekoč, pred veliko leti, tako da bo ponovno izvedel  vesolni potop.

In tako reče Bog Noe-tu: "Noe, izdelaj ladjo iz cedrovine tako kot takrat: 300 komolcev dolgo, 50 komolcev široko in 30 komolcev visoko. Ker se ljudje iz prejšnjih izkušenj niso ničesar naučili, želim Zemljo uničiti z novim vesoljnim potopom. V to barko vzemi s seboj tvojo ženo, tvoje sinove in njihove žene in od vsake živalske vrste po dva, moškega in ženskega spola. Čez pol leta ti bom poslal veliki dež. "

Noe-tu to ni bilo pogodu: " Kaj že spet? Ponovno bo 40 dni padal dež in 150 dni bo neprijetnih dni na vodi, skupaj z vsemi živalmi in brez televizije".

Toda Noe je bil ubogljiv in je obljubil, da bo ubogal ukaz.
Po šestih mesecih so se nad Zemljo dvignili črni oblaki in je pričelo deževati. Noe je sedel na svojem vrtu in jokal, ker še ni izgradil barke.
"Noe?", je zavpil Bog, "Noe kje imaš barko??"

Noe ga pogleda v nebo in pravi: "Gospod, bodi usmiljen!"
Bog ga vpraša: "Kje je barka, Noe?"
Noe si obriše solze in pravi: "Gospod, zakaj si mi to naredil? Najprej sem šel v občino in zaprosil za gradbeno dovoljenje. Na občini so bili prepričani, da želim zgraditi nekakšen hlev za ovce. Niso razumeli načrta in oblike projekta, absolutno pa niso verjeli, da bo to barka.
Zaradi tvojih izmer so bili zmedeni, saj nihče ni vedel kako dolg je komolec, pa je moj arhitekt moral pripraviti nov načrt. Zato so prošnjo za gradbeno dovoljenje prvotno odklonili, ker ladjedelništvo v naselju ni dovoljeno. Ko sem končno našel pravi kraj, so nastali novi problemi. Zdaj je najbolj pereč problem, ali barka potrebuje varnostna vrata, napravo za gašenje požarov in cisterno za vodo. Toda ko sem jim obrazložil, da bo priteklo veliko vode in da za gašenje požarov ne bo potrebna cisterna, so me odpeljali k psihiatru.
Zatem so mi iz mestne uprave sporočili po telefonu, da sicer lahko zgradim barko, da pa je moj problem kako jo bom transportiral do najbližje reke.
To ni njihov problem, saj so zamenjali župana.
Poklical me je še drugi državni uslužbenec iz iste mestne uprave, ki je poudaril, da so zelo orientirani na stranke, ter jim želijo ugoditi in me obenem opozoril, da lahko v EU in Bruslju zaprosim za stimulativna sredstva za ladjedelnico; tako sem moral vložiti prošnjo v osmih izvodih in v treh jezikih EU.
Prenehal sem z iskanjem cedrovine. Libanonska cedrovina se ne sme uvažati. 
Ko sem zatem v gozdu hotel podreti drevo, so mi povedali, da je podiranje dreves prepovedano, saj tako predpisuje zakon. Menda to škoduje podnebju. Poleg tega bi moral dokazati, da sem posadil enako število dreves, kot sem jih želel posekati. Ko sem jim razložil, da nikoli več ne bo takšne narave in da je neumestno posaditi nove rastline in drevesa, me je ponovno obiskal psihiater.
Tesarji, ki sem jih angažiral za graditev, so mi obrazložili, da bodo oni poskrbeli za drevesa. Toda oni so prvo apelirali na delavski svet, le-ti pa so hoteli pripraviti tarifni ugovor. Ker pa se nismo zedinili, so nastopili s štrajkom. Bog, če bi ti vedel kako so današnji mojstri dragi. S čim naj jim to plačam?

Glede na kratek čas, sem pričel s zbiranjem živali. V začetku ni bilo težko, vsaj dve mravlji sta še živi. Ko pa sem hotel prepričati dva tigra in dve ovci, da morajo zaradi višjih interesov nekaj časa živeti v miru, so poklicali iz Društva za zaščito živali in mi takoj povedali, da so proti takšnemu načinu čuvanja živali.
Bog, ali sploh veš, da potrebujem dovoljenje za transport živali po zakonih EU? Mi je že uspelo izpolniti 22. stran formularja, vendar trenutno ne vem kaj na navedem kot cilj transporta.
Ali si ti vedel, da se npr. rogate živali v času parjenja ne smejo transportirati? Veš pa, da so jeleni stalno v tem obdobju, pa tudi bik ne razmišlja o ničemer drugem kot o parjenju.
Upam, da ti je jasno, da za transport zajcev moram biti pozoren na 43 različnih predpisov. Moj odvetnik pravkar preverja kako je z divjimi zajci.
Sicer pa te prosim, da bi mi pomagal urediti da lahko barka pluje pod tujo zastavo, saj bi plula samo po Jadranu, potem bi to zelo poenostavilo celoten postopek pri pridobivanju dovoljenja.

Tudi ti bi mi moral malce pomagati.

Nek zagovornik Greenpeaca mi je razložil, da urin, blato in smeti iz hleva ne smemo zlivati v vodo. Kako si ti to sploh predstavljaš? 
Prvič je bilo zelo preprosto. Tako, Gospod, jaz ne zmorem več, čisto sem obupal!

Ali ne bi bilo bolje, če bi s seboj na barko vzel tudi odvetnika?"

In Noe pade v jok.
Preneha deževati, nebo se je zvedrilo, sonce zasijalo. Na nebu se pričara prečudovita mavrica.
Noe pogleda v nebo in se nasmeji: "Gospod, ne boš uničil Zemlje?"
Nato mu Bog odgovori:  "Ne razmišljam več o tem, ker bo to naredila že vaša državna uprava."
 


29. 07. 2008, 14:07

Don`t worry, be fifty

Je naslov knjige, ki mi je pred par dnevi padla v roke.

Sama sicer nisem ravno več začetnica kar se tiče petdesetih...

Samo, glede na to, da sem tudi pri drugih stvareh dostikrat rahlo vzadaj...

Tudi ni kriza, da sem tudi tukaj malo vzadaj.

 

Ja, ta naša preljuba petdeseta leta.

 

Če se samo spomnim nazaj, tja nekje v zgodnja sedemdeseta...

Ko sem se še kot desetleten otrok podila okrog hiš. Pa plezala po drevesih. Pa se z drugimi z ulice igrala raubarje in žandarje.

 

In ženske, ki so takrat bile stare okrog trideset, petintrideset...

Ojoj, kak je takrat za mene že to vse blo staro.

Pa kako so se oblačile. S tistimi rutami na glavah.

 

slika: arhiv Večera

Ali pa z natupiranimi lasmi, da so pol ble za cel štok višje.

 

No, leta so minevala...

Kot v tisti pesmici: majhna sem bila, piške sem pasla. Piške so čivkale, jaz sem pa rasla.

 

In temu primerno se je spreminjalo tudi moje dojemanje starejših žensk.

 

Zanimivo pri tem pa je bilo to, da...

Starejša kot sem sama postajala, manj se mi je zdela razlika v letih strašna.

 

Pa sem že doživela svoja trideseta...

Ja, res je tudi, da so se časi tudi spremenili.

In, nekoč zelo zavrte in zaprte tridesetletne (joj, ošpice bi spet dobila, če bi na tem mestu kak novinar napisal - tridesetletnice!), torej, tridesetletne...

S(m)o me bile naenkrat polne veselja in mladosti.

In to smo pokazale tudi z oblačenjem. Pa make up takrat tudi ni bil neomembe vreden. In to ne samo kakšna šminka za usta. Ne, ne, je že moralo biti popolno. Seveda brez priročnega parfumčka tudi ni šlo. In so zato bile naše ročne torbice običajno kar hudo polne. In včasih celo težke.

Pa naši čevlji... Biti z nizkimi petami...

Očitno so nam te pete pomagale, da smo z njihovo pomočjo lahko dosegale višine, kot so jih nekoč v naših letih dosegale naše mame s svojimi visokimi frizurami.

 

Moja štirideseta leta...

O teh sem že pisala. Tudi o tem, kako sem svojim "puncam" s katerimi smo skupaj delali, na vlko razlagala, kako se po štiridesetem začne lajf. V njih pa sem sama kljub pridobivanju na teži, tukaj sem mislila na tisto kilogramsko, ne na težo - težavnost, zaradi  friške lubezni začela plavati...

In sem tako postala duševno še bolj mlada kot recimo pri svojih tridesetih, ko sem se ločevala.

Torej sem jim tudi v RL pokazala, da je to, kar sem jim razglagala lahko tudi dejansko res.

 

Uf, leta pa so kar dalje tekla...

Tako, zdaj pa sem tu, kjer sem.

50+.

 

In kaj ima zdaj pri tem ta že omenjena knjiga?

 

V njej tudi njena avtorica opisuje svoje izkušnje na poti do svojega petdesetega rojstnega dne.

Predvsem pa, kaj zdaj po petdesetem dela drugače.

In to predvsem zaradi svojega drugačnega razmišljanja.

 

Na zadnji strani je lepo zapisala:

 

Živeti, kot se nam dopade

Ženske preko petdeset ne potrebujejo nič več postati, ker so že nekaj - in lahko končno začnejo misliti nase. Edini pogoj: morajo se upati.

 

 

 

 

 

 

 



Trenutno stanje duha: pogumno, pogumno
28. 07. 2008, 23:23

V petek je bilo prvič...

Ja, ja, pri teh letih, pa prvič...

Le kaj bi to moglo biti?

Seveda sem pri tem mislila na Vichy.

Marsikdo je tudi mnenja, da petek ni dober začetek...

Sama pa sem spoznala, da so se mi stvari, ki sem jih začela s petkom...

Zelo lepo odvijale...

In potem sem tudi z rezultati bila zadovoljna.

Tako malo za uvod.

 

No, in v petek sem začela s svojim mazanjem.

Najprej sem se odločila, da preizkusim pomirjevalni odstranjevalec ličila - PURETE THERMALE.

Ko sem obelodanila, da se ne mažem/pudram, povedano bolj na nivoju - ne ličim, so mi sporočili, da ta odstranjevalec ni namenjen samo odstranjevanju ličil, pač pa služi tudi čiščenju kože.

Kot sem že omenila, so meni pri Vichy-ju izbrali kreme na podlagi odgovorov v anketi, ki jo je bilo predhodno potrebno izpolniti.

In ne na podlagi pregleda kože dermatologinje kot so to "doživele" tiste (in tisti, ki je tudi "blažen" med nami), ki so se oglasile v Lj.

 

So pa se pri izbiri kaj poslati meni, pa zelo dobro odločili, saj so mi na podlagi moje starosti (no, podaljšane mladosti...) dali v preizkus sredstvo, ki je primerno za občutljivo in nežno kožo.

In tako sem si na kosmič vate "nakapala" nekaj te tekočine.

Potem pa s tem lepo nežno podrsala po licu. Nežno pa zato, ker že na sami embalaži piše, da drgnjenje ni potrebno. No, tudi čelo je bilo na vrsti. In pa, kar je v moji starosti še zelo, zelo pomembno - vrat.

A rezultati tega "nanósa"?

Na vati - ojojoj... Si res nisem mislila, da je kaj takega možno.

No, da ne bi kdo mislil, da je vata po čiščenju postala "dimnikarska". To ne! Ampak, bela pa tudi ni bila več.

Imela pa sem priložnost videti, da pa koža kljub večernemu spiranju/umivanju pa le ni tako globinsko čista.

Občutek na koži - ta pa je bil zelo prijeten.

Zdelo se mi je, kot da mi je kožo malo "skup vleklo". Podoben občutek doživljam tudi kadar jem breskve.

Vendar pa mi je ni izsušilo. In pa, na otip je bila zelo prijetno gladka.

To pa je zame še kako pomembno.

Pač moja starost... 

In tudi "moj sodelavec" pri tem "eksperimentu" - ribak, je bil z rezultati zadovoljen.

To pa sem potem pustila nanešeno. Tudi na "navodilih" je namreč napisano, da ga ni potrebno spirati.Torej je to tudi super stvar za nego na potovanjih, kjer nikoli ne moreš vedeti, kakšna voda je tam na razpolago. 

 

Potem pa sem se šla še malo domače ayurvede...

No, nič kaj tako strašnega - samo šla sem v bano.

Vendar pa sem si v času skoraj dvournega uživanja v njej, ob pranju las, in nato še bolj ob tuširanju, pa obraz v bistvu splahnila s svežo vodo.

Moram pa priznati, da pa mi je to splahnevanje pa prav pasalo.

Se vidi, da moja koža že par let ni bila tako globinsko obdelana.

No, po končani "obdelavi" frizure - verjetno zaradi toplega suhega zraka, pa sem občutila, da se mi je koža malo osušila.

 

In zaradi tega sem si, kljub mojemu prvotnemu namenu, da bom preizkušala kreme posamično, pa nanesla še kremo NeOVADIOL, ki je za intenzivno nego za učvrstitev kože.

 

In prvi vtis...

Zelo prijetna stvarca!

Z relativno malo "nanosa" - sem jo lahko zelo lepo razmazala, sem hitro dobila občutek, da je koža spet dovolj vlažna.

Pa vendar ne takšnega, kot je to pri nekaterih kremah, kjer njihova vlažnost rada ostaja na površju, potem pa je rado kaj mastno.

Ta krema se mi je lepo vpila v kožo.

No, to da pa je še posebej prirejena za starejšo kožo, je pa še dodatno dobro. Saj, tako piše na embalaži, obnovi zgradbo lipidnega sloja kože.

 

In še "podatek" iz sobotnega jutra:

Koža še vedno deluje gladko.

 

No, je pa res, da pa po prvem mazanju ne morem spoznati vseh prednosti (ali pa zame mogoče tudi kakšne slabosti) omenjenih krem.

 

Ker, moja koža je dosedaj namreč že kar nekaj let bila "v dobrih rokah" krem, ki sem jih tudi skozi leta preizkušanja spoznala za meni najbolj primerne.

 

Čez kak dan ali dva, pa se bom lotila tudi še tretje kreme.

 

"Joj, kako si umazan!" je rekla babica svojemu vnuku.

"V tvojih letih sem si jaz petkrat na dan umila obraz."

Vnuk pa ji odgovori: "In, kako pa danes zgledaš? Gube, gube, gube!"

 

 

 


25. 07. 2008, 16:13

Vinjetkina pot...

Hja, zopet en tak hecn naslov...

Pa vendar ne.

Ker, ta pot je res bila "napravljena" zaradi vinjete.

 

Sva se z ribakom namreč že v času, ko so sprejeli, da bo od 1. 7. dalje za uporabo avtocest potrebna polletna vinjeta...

Odločila, da bova to "nadlogo" uporabila tako, da se bova lepega dne vsedla v avto in se odpeljala proti slovenskemu morju.

In tako smo se desetega v tem mesecu lepo združno spakirali v našo rdečo limuzino.

In ob šestih zjutraj - no, to je bilo za mene še v mejah točnosti. Je pa za ostale, ki me ne poznajo, pa dobro vedeti, da mi je edino, kar mi je v vsej veličini ostalo od mojega študija, in je redna spremljevalka v mojem življenju - akademska četrt.

Torej - po ribakovi uri - četrt na sedem, smo se te le uspeli "odtovoriti" iz totega našega mesta...

 

In smo se vozili...

In vozili...

Po totih naših cestah do bele Ljubljanje.

 

Pot je bila zelo prijetna, saj nas je sonce veselo pozdravljajo.

No, edino kar je bilo mogoče malo manj prijetno, je bil tisti jutranji promet proti našemu glavnemu mestu.

Smo se namreč peljali v času, ko je večina še pridno hitela v službo.

Našo prvo pavzo pa smo si privoščili na južni obvoznici.

 

 

Je bilo treba oddati nekaj štajerskega...

 

Tako pa je zgledala šefica med tem, ko sva čakali na najinega ribaka...

 

 

Žalostna...

Ne, ne, samo resno je opazovala od kod se bo te že enkrat prikazal...

 

Tudi nadaljevanje vožnje je bilo prijetno.

 

In tudi table nam pridno kažejo, kje je prava smer za Koper.

 

 

Pa, da se ne bi slučajno zavozili do Kranja, smo se  (he, he, kot da je to bila kolektivna odločitev ) odločili, da se podamo...

 

 

Po ta levi.

 

No, s sovozačico ob sebi, itak večina šoferjev ve, da so oni pač edini, ki imajo volan v roki.

Ostalo pa je itak pogosto teamsko delo...

Le kako bi to zgledalo, če bi v avtu bila tudi dva volana...

 

Sicer bi meni pot nekam brez teh prevrtanih hribov bila ravno tako lepa...

 

 

...ampak, kaj ko je skozi kljub vsemu pa pot krajša.

 

 

Ampak...

Tako viden pa je meni najlepši prav vsak tunel.

 

 

No, tukaj pa sem bila močno presenečena...

 

Vožnja čez Črni kal.

 

 

Pa saj ne morem verjeti...

Pa kaj so toti naredli iz ovega Črnega kala...

Kje so vsi tisti ovinki...

Pa po bregu dol, pa po bregu gor...

Ojojoj...

Če si mislim, da sem se pred kakšnimi desetimi leti nazadnje vozila v teh krajih...

 

In potem...

Koper.

 

 

Morje je res lepo za videt...

Samo, tisti beli gradiček, na vrhu hriba, z lepim razgledom...

Hja, deklina - kaj misliš, a imajo tam notri tudi natakarja v belih rokavicah...

 

In smo se pripeljali do zalivčka...

 

 

Tam zadaj za ovinkom...

Našim očem zakrito...

Pa leži...

Piran.

 

No, voda je še vedno bila mokra in slana.

Pa taaakooo prijetno topla...

Še dobro, da ni bilo potrebno iti iz nje ven v določenem času...

 

 

Ja, res je bilo uživanje na višku...

 

 

Samo...

Biti na morju in ne posneti takšnega pogleda...

 

 

Saj ne, da na Dravi ne bi bilo galebov...

Samo ti morski na morju...

 

Ti pa pašejo samo sem.

 


23. 07. 2008, 11:59

Vichy - tretjič...

Ravnokar sem za Brjavčiča pisala čestitko za njegov rojstni dan...
Ko je dvakrat pozvonilo.
Saj poznamo tisto - Poštar zvoni samo dvakrat...

In, ravnokar se je tudi pošteno vlilo.

Ubogi poštar pa brez marele in kape na glavi.
Zdaj pa mora revež še počakati, da spravim svoje kosti iz prvega štoka in pridem do njega .

No, sva pa takoj oba vedela kaj je v pismu...

Ja, danes pa sem tudi jaz dobila kremice.
In, človek bi mirno lahko rekel - pet pred dvanajsto.
Toliko namreč kažejo kazalci na uri.
In, upam, da ne tudi moja faca...

Pa, da zdaj vidim, kaj so mi poslali...

Ker, tisti četrtek, ko so drugi imeli sestanek, mene ni bilo tam v Ljubljani.
In so se tako odločili kar na podlagi tistega, kar sem o svoji koži takrat ob prijavi sama napisala.

Tako da je čisto možno, da to ne bo ravno to...
Ampak, potem sem si čisto sama kriva.
Ker sem očitno navedla podatke, ki so bili napačni.

Ja, zdaj pa lepo škarje v roko...
In previdno odpreti kuverto.

Notri pa so na mene čakale te tri stvari:
- pomirjevalni odstranjevalec ličila
- intenzivna nega za učvrstitev kože
- neovadinol contours ustnice in oči

Hja...
Zdaj pa je stvar sledeča, stoji pa takole...

Že kar za prvega bom morala povprašati Uršo (to je tista prijazna gospodična, ki me je že kontaktirala), kaj mi je narediti...
Ker...
Odkar ne hodim več v službo, sem se namreč nehala ličiti. No, razen občasnega "barvanja" trepalnic.
Ne bi ravno rekla, da je za to, da sem s tem prenehala, krivo samo to, da ne hodim več v službo...
Pač pa prvenstveno to, da sem spremenila način razmišljanja.
Sem namreč spoznala, da mi make up ne more kaj dosti koristiti, če "podlaga" ni ravno najbolj pravšnja.
Za podlago pa smatram - moje počutje.
In, ko sem menjala to "podlago", sem spoznala, da razno raznega nanašanja "bojnih barv" (predvsem pudranja in šminkanja) enostavno ne potrebujem več.

In, tega tisti, ki so "pakirali" to pošiljko zame, niso mogli vedeti.
Ja, kdo pa bi si lahko mislil, da se na tako stvar prijavi ena, ki se sploh ne maže...
To pa sem spet lahko samo jaz

Drugače pa je s ta drugo kremo...
Ta pa zna biti ta prava za mene.

Kolikor sem razumela prebrano, so v njej tudi izvlečki soje.
Na sojo pa sama prisegam še iz časov, ko sem bila še "malo tu pa malo tam".
Tukaj mislim na predmenopavzo.
In, soja kot takšna je zelo, zelo zdrava in za nas ženske tudi priporočljiva.
In, ker sem spoznala, da mi koristi "od znotraj", zaradi tega verjamem tudi v njeno korist "od zunaj".

No, naslednja stvar pa je bila, da sem odprla škatlico ...
Vzela ven luškano oblikovano posodico s to kremo...
In jo...
Povohala.

Sem že napisala, kako je meni pri kremah pomemben njen vonj.
Na srečo ali pa žal...

In sem...
Povohala prvič... Pa drugič... Pa še večkrat.

In vedno bila zadovoljna z njenim prijetnim vonjem.

Nato pa sem si jo natrla na zunanjo stran roke - dlani.

Koža na roki je postala prijetno gladka.
In zelo prijetno dišeča.

Tako da...
Ta bo moja.

No zdaj pa še tretja stvarca...
Ta pa je za nego proti gubam in za povrnitev gostote kože.

Sicer se trudim, da ni ne vem kako dosti gubic na mojem obrazu. Za tiste okrog oči celo pravijo, da so smejalne in da znajo obraz tudi polepšati.
Mi pa pri nastanku gub precej pomaga tudi moja "okroglost".
Saj je tudi poznano, da ženske v mojih letih, ki so bolj elegantne postave rade dobijo več gub (jasno, če ni prave nege) kot pa me, ki imamo kakšno kilo več na naših kosteh...

Je pa tudi ta tako prijetnega vonja, da se bom z njo tudi mazala.
In z zanimanjem sledila vsem spremembam na meni.
Upam edino, da se zaradi tega ne bo porušilo moje so/razmerje med lepoto in pametjo...

Tako...
To so zdaj ti moji prvi vtisi o teh treh kremah.



Trenutno stanje duha: prirpavljena - pozor - jutri na mazanje
19. 07. 2008, 14:32

Malo za nazaj... pa več za naprej...

Sem že na Lucijinem blogu napisala, da se meni zdi mesec julij en tak mesec...
Ki je primeren...
Da malo postojim...
In se ozrem nazaj, kako je bilo...
in se začnem veseliti, kako še bo.

Ob kuhanju pa sem (po ribakovi želji) poslušala Smolarja.

Tokrat mi je najbolj ostala njegova...

Le še iz navade.


Kako ima se tvoja žena? Je s tabo srečna ali ne?
Kar dolgo sta že poročena, zdi se, da ti vseeno je!?
Čeprav se vsa ti je predala, po svoje mimo nje živiš,
samoumevna je postala, le da ti streže, si želiš.




Sosed jo gleda, jo s pogledom slači,
v mislih jo objema in ti jo krade...
Ti pa božaš jo le še iz navade,
ti pa poljubiš jo le še iz navade,
ti pa ponoči jo le še iz navade, iz navade.





Že dolgo več se ne zavedaš, kako si srečen, do jo imaš,
druge pohavliš, ko jih gledaš, a komplimenta njej ne daš.
Zakaj tako težko pokažeš, da si (če si?) zaljubljen v njo,
izmikaš se in sam sebi lažeš: v zakonu ni potrebno to!





Znanec jo gleda, jo s pogledom slači,
v mislih jo objema in ti jo krade...
Ti pa pobožaš jo le še iz navade,
ti pa poljubiš jo le še iz navade,
ti pa ponoči jo le še iz navade, iz navade.





Naj se ti oči zaiskrijo, ko k tebi pristopila bo
in usta naj spregovorijo: s teboj mi je zelo lepo!
V življenju vse tak` hitro mine, vedno zavedaj se tega!
Skupaj ustvarjajta spomine, kako se dva ljubila sta!


Ko jo pogledaš, naj ognji zagorijo,
naj misli zadrhtijo od ljubezni in naslade...
In nikdar več je ne pobožaj iz navade!
In nikdar več je ne poljubi iz navade!
Nikoli več ne ljubi z njo se iz navade!
Ne iz navade, ne iz navade!



Trenutno stanje duha: ni iz navade...
18. 07. 2008, 14:18

Sicer ne vem...

...kako bi se to lahko imenovalo...

Ko sem sem v zadnjih dneh kot običajno sprehajala po blogih...
Sem med prebranimi prišla tudi do dveh mest, kjer sem se ustavila...
In se še tudi kasneje o napisanem malo zamislila.

Na enem je refleks napisal v stilu, /če bi bil primoran v to, bi se preprosto prepustil usodi...!/

In prav ta njegova izjava me je popeljala v vsa nadaljna razmišljanja.

Kako bi bilo z menoj...
Oziroma...

Le kaj bi se moralo meni zgoditi...
Da bi lahko bila primorana v to...
In se preprosto prepustila usodi...

Da ne bi mogla več biti Štajerka.

Poznam namreč kar nekaj primer(k)ov, ko so dekleta in fantje iz totega konca Slovenije odšli na študij ali pa delo v Ljubljano.
No, nekaj se jih je potem vrnilo...
Nekateri pa so tam ostali.

In, zanimivo mi je že od nekdaj bilo to...

Kako malo je tistih, ki so ostali v beli Lublani...
In jih čez leta še sploh pove, da so doma s totega konca.

Hja, Prekmurci, pa Prleki, pa Korošci in recimo Primorci...
Pri njih je še vedno v govoru prisotna njihova melodika.
Pa je čisto vseeno kam gredo.

Naši Štajerci pa...

Ti potem pridejo domov na obisk...

Pa ne čuješ od njih nič več tote prave domače besede.
Samo še neko klopfanje po lblansk.
A veš?
Zastopš?
Dej no...

Dobro...
Res je, da sama nisem šla za dalj časa od doma.
Ker...
Vse kar potrebujem za svoje življenje sem našla tukaj.
In lahko rečem, da mi je kar lepo.

Ampak...
Kamor sem šla, mi nikoli ni bilo nerodno povedati...
Ne prej, da sem (bila) Jugoslovanka...
Ne, da sem Slovenka...
In še najmanj ne, da sem Štajerka.

Ali je za to kriva moja omejenost...
Ali pa lokal patriotizem...
Ne vem...

Prav tako se vedno, ko sem v tujini z domačim spremljevalcem, pogovarjam v domačem jeziku.
Ali v svojem...
Ali pa (če ga le obvladam) v njegovem.
Pa me pri tem tudi prav nič ne moti v kateri govorno obarvani državi se nahajam.

Isto tako vem...
Če bi se kam preselila...
Da bi še vedno, če že nebi bilo možnosti kje drugje...
Takrat pač samo doma...
Govorila v svojem materinem jeziku.

Ampak...
Niti pod razno pa si ne znam predstavljati...
Da pa moji otroci ne bi znali govoriti mojega slovenskega jezika!

Le kaj bi lahko bilo krivo za takšno razmišljanje...

Mogoče moja zaplankanost...
Mogoče moj lokal patriotizem...
Ali pa mogoče...

Ja, to pa je bila samo refleksija na refleksovo razmišljanje...



Trenutno stanje duha: refleksno
Avtor vsebine tega eDnevnika je bica.
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik